Sladkorna bolezen je stanje, ko telo ne more predelati ogljikovih hidratov in maščob iz hrane zaradi pomanjkanja ali pomanjkljivega delovanja hormona, ki ga imenujemo insulin. Rezultat je povečana koncentracija krvnega sladkorja (glukoze) v krvi.

Koncentracija glukoze v krvi zdravega človeka je zjutraj na tešče 3,8 do 6,0 mmol/l. Dve uri po hrani ali pijači, bogati z ogljikovimi hidrati je običajno od 6,7 do 7,8 mmol/l.  

koncentracija glukoze mmol/l	vrednost
manj kot  6,1  na tešče	normalna  vrednost
med 6,1 in 6,9 na tešče	mejna vrednost
več kot 7,0   na  tešče	možna sladkorna bolezen
več kot 11,0   kadarkoli	možna sladkorna bolezen

Pojavijo se, ko glukoza v krvi naraste nad 10,0 mmol/l.

Glukoza se začne izločati z urinom. Z ustreznimi testnimi lističi lahko to tudi izmerimo.

Ko je koncentracija glukoze v krvi še večja, izloča telo večje količine urina.

Bolnik mora večkrat na vodo, obenem pa je zelo žejen in poveča se pitje tekočin.
Ker ne more izkoristiti glukoze v krvi, je bolnik zelo lačen, veliko je, a kljub temu hujša, saj se glukoza iz telesa izgublja z urinom.

Bolniki z neurejeno sladkorno boleznijo se slabo počutijo, so zaspani in utrujeni, ne zmorejo težjih telesnih naporov. Pojavi se lahko nejasen vid. Rane se težje celijo, bolj so nagnjeni k okužbam.

Okvara velikih žil:

koronarno srčna bolezen (srčni infarkt ali možganska kap),

okvare žil na nogah (mrzle noge z bolečinami v mečih, pri hoji),

zapora žil se stopnjuje (boleče rane, ki se zelo težko celijo).

poškodbe oči in ledvic.

Okvara živčevja se kaže po vsem telesu:

motnje v prebavi,

motnje v uravnavanju krvnega pritiska,

motnje v delovanju srca,

motnje v delovanju sečnega mehurja,

motnje v potenci,

"mravljinci" v nogah in rokah,

pekoče bolečine,

oslabel občutek za dotik, bolečino in temperaturo (pogoste poškodbe).

Nastane večinoma zaradi uničenja celic beta v trebušni slinavki.

Največkrat je povzročena avtoimunsko.

Znaki: suha usta, žeja, izločanje nenormalno velike količine urina, hujšanje, povečan apetit, utrujenost, motnje vida.

Zdravljenje z insulinom je nujno.

- Nastanek in razvoj bolezni poteka na treh ravneh:

- Izločanje insulina iz trebušne slinavke je nezadostno.

- V jetrih je povečana tvorba glukoze zaradi nizke koncentracije insulina ali povečanega delovanja glukagona. Procesu encimske sinteze glukoze, ki poteka v jetrih in v ledvični skorji pravimo glukoneogeneza.

- V perifernih tkivih (mišičnih in maščobnih celicah) so celice neodzivne na delovanje insulina.

- Bolniki so lahko vrsto let brez težav, zdravljenje z insulinom potrebujejo šele po več letih ali celo desetletjih trajanja bolezni.

Motnje v presnovi ogljikovih hidratov se lahko pojavijo pri številnih boleznih in stanjih (jemanje nekaterih zdravil, kot so tiazidni diuretiki, steroidi, nikotinska kislina, nekatera imunosupresivna zdravila, litij…).

Pojavi se v nosečnosti, po porodu oziroma dojenju ponavadi izgine.

To obliko ima 2-3% vseh nosečnic.

Poskušamo vplivati na osnovne bolezenske procese, ki so pripeljali do zvišane koncentracije glukoze v krvi (hiperglikemije).

Zdravljenje poteka z enim zdravilom ali smiselno kombinacijo zdravil, ki izboljšajo porabo glukoze na periferiji- v glavnem v mišičju in maščevju- (bigvanidi, tiazolidindioni), pospešijo izločanje insulina (sulfonilsečnine, glitinidi), zavirajo razgradnjo di- ,oligo- in polisaharidov in s tem zmanjšajo prehod glukoze iz črevesja v kri (zaviralci alfa glukozidaz v črevesju npr. akarboza).

V primeru nezadovoljive učinkovitosti zdravljenja s tabletami nadomeščamo insulin.

Zdravljenje z insulinom

Za regulacijo zvišane koncentracije glukoze v krvi uporabljamo zaviralce alfa glukozidaz v črevesju (akarboza)

Zdravila, ki izboljšajo insulinske učinke na periferna tkiva (mišičje in maščevje): bigvanidi in tiazolidindioni (TZD)

Zdravila, ki povečajo izločanje insulina iz trebušne slinavke: sulfonilsečnine (SU) ali glinidi

Insulin

Je najširše sprejeto orodje za doseganje normalnih vrednosti glukoze v krvi.

Zelo natančno posnema delovanje zdrave trebušne slinavke.

Lahko se uporablja za sladkorne bolnike z boleznijo tipa 1 in tipa 2.

Zagotavlja natančno dovajanje insulina, kar pomeni vzdrževanje koncentracije glukoze v krvi blizu normalnim vrednostim.

boljši nadzor nad vrednostmi glukoze,

manj hipo- in hiperglikemij,

znižanje vrednosti HbA1c (glikiranega hemoglobina), 

znaki hipoglikemije so lažje prepoznavni, 

manj zbadanja, 

večja prilagodljivost obrokom, 

zmanjšanje tveganja za nastanek poznih zapletov sladkorne bolezni, 

telesna aktivnost brez izgube nadzora nad glukozo v krvi, 

natančen nadzor glukoze v krvi med nosečnostjo, 

možnost za aktiven življenjski slog in izmensko delo.